Na prvem sprehodu z Vladimirjem sem še zelo težko govorila o moji zgodbi in o težavah, ker mi je šlo skozi na jok. Ampak on me je poslušal in čutila sem globoko spoštovanje in empatijo. Nič ni bilo na silo, počutila sem se varno. Končno je nekoga zares zanimalo kaj se mi dogaja in mi je zares prisluhnil. V naslednjih srečanjih, sem zaradi pravih vprašanj, zmogla videti več, kaj se mi dogaja, zakaj se mi to dogaja in kaj leži zadaj. Zdaj se je rodilo že nekaj smeha, ni bilo več take teže, ni bilo več brezizhodno. Začela se je risati pot, moja pot k boljšim odnosom, k bolj odgovornim odnosom, kar pomeni, da se postavim tja, kjer je moje mesto in ne rešujem odnosov drugih. Odgovorna sem, da poskrbim za svoje potrebe. Vladimir me je vodil tako, da so se odgovori rojevali kar sami. Zelo mi je bilo tudi všeč, ker sva hodila v naravi in ker sem bila v gibanju. Zdelo se mi je, da lažje delam korake, če govorim v objemu narave.

Hvala od srca, Vladimir. Ivana K.